Janez Škof je končal študij dramske igre in umetniške besede v letniku profesorjev Mileta Koruna in Matjaža Zupančiča ter nato igral v domala vseh slovenskih gledališčih in mnogih ljubljanskih neinstitucionalnih skupinah. Že v tem obdobju je prejel za svoje vloge številne nagrade. Leta 1991 je postal član Slovenskega mladinskega gledališča in se v dvanajstih letih izkazal kot izvrsten interpret v predstavah sodobnega, tudi nebesednega gledališča. Leta 2003 je postal član ljubljanske Drame. Z različnimi režiserji je ustvaril veliko naslovnih in drugih glavnih vlog in do potankosti razvil svoje igralske značilnosti. Ima status igralca prvaka. Srečamo ga v nekaj filmih, širšo medijsko prepoznavnost pa je dosegel z vlogami v televizijskih oddajah in nadaljevankah. Z diatonično harmoniko se kot samouk spremlja pri interpretiranju slovenske poezije. Prvotno se je predstavljal kot izvrsten interpret poezije Daneta Zajca, pogosto celo v paru s pesnikom. Izšla je zgoščenka te poezije Ogenj v ustih (2000). Kasneje je s somišljeniki ustanovil glasbeno skupino Čompe, ki na svojevrsten način interpretira še druge slovenske pesnike. Prejel je številne nagrade, med njimi več Borštnikovih, nagrado Prešernovega sklada in Borštnikov prstan.