Osemnajstletna Ria je noseča. Kot je razumljivo za mlado dekle, se boji poroda in vseh neznank, povezanih z njim. Ko ji zdravnik svetuje, naj jo pri porodu kdo spremlja, da ji bo v tolažbo in oporo, se znajde pred dodatno težavo. Pokaže se, da je naloga najti spremljevalca vse prej kot preprosta. Kdo je otrokov oče, ne ve. Matere nima, ker jo je pred dvema letoma zbil tovornjak. Njen oče dela v trgovini na blagajni in si ne more vzeti časa zanjo. Brat je izginil. Babica sovraži bolnišnice. In tako dalje in tako dalje. Če ne bo našla nikogar, bo vzela s seboj svoj pametni telefon in si ogledala kakšen dokumentarec. Tako ali tako se trudi, da bi si vsak dan ogledala vsaj en dokumentarni film, ker bi rada razumela, kako deluje svet.
Pot Riinega iskanja pomoči je nekakšna pot skozi prerez današnje družbe ali vsaj skozi tisti njen segment, ki se za preživetje podreja novodobnim pogojem dela. Ujet v mrežo storilnosti in učinkovitosti, suženj dobičkonosnosti, odvisen od delodajalčeve dobre volje živi dobršen del družbe v nenehnem strahu in negotovosti. Vero v lepši jutri je že zdavnaj zamenjala bojazen, da se lahko jutri z izgubo službe sesuje še tisto malo varnosti, ki jo danes še ima, čeprav za ceno popolnega prilagajanja in zatajevanja samega sebe. Frustracije se kopičijo na vseh ravneh, izgubljeno svobodo največkrat nadomešča agresija. Čeprav je igra postavljena v pristaniško mesto predbrexitovske Velike Britanije, so vse njene teme, vsi njeni problemi dobro znani. V drugem delu, po rojstvu hčerkice, se igra preseli na splet. Ria se namreč zaposli kot camgirl: za plačilo se pogovarja s tujci. Čeprav nekateri živijo na drugem koncu sveta, so problemi ljudi, ki so pripravljeni plačevati za pogovor, povsod podobni: osamljenost, strahovi, pogrešanje sogovornika, frustracije v medčloveških odnosih.
Čeprav Stephens skozi svojo mlado junakinjo občutljivo detektira probleme našega negotovega sveta; stiska posameznikov, ujetih v mlin neoliberalnega kapitalizma, življenje na spletu kot kompenzacija stvarnega življenja, grožnje ekonomiji, planetu, naravi, ljudem, pa igra ni brez humorja. Skozi oči mlade Rie ‒ ta iz pomoči potrebne mladenke počasi raste v tolažnico in svetovalko ‒, ki svojo vednost o človeku in svetu črpa tako iz svojih izkušenj kot iz zakladnice dokumentarnih filmov, se pogosto pokažejo smešni, včasih absurdni paradoksi naših življenj. Humor je ves čas na meji z ironijo; novodobna Maria lahko svoje poslanstvo opravlja prav zaradi svojevrstne prostodušnosti in mladostne neposrednosti. Zato ne preseneča, da so nemški kritiki ‒ igra Maria je krstno uprizoritev doživela februarja letos v hamburškem gledališču Thalia ‒ o glavni junakinji pisali: »Maria brez Jožefa«, igro pa označili za svojevrstno božično igro.
Simon Stephens (1971) sodi med najplodnejše britanske dramatike. Njegove igre, zanje je dobil več britanskih in tujih nagrad, prevajajo v številne jezike in uprizarjajo tako doma kot v tujini. Odlikujejo jih živi, aktivni, pogosto nevsakdanji protagonisti, izjemen občutek za stvarnost, iz katere prihajajo, presenetljivi obrati in duhoviti dialogi, tudi kadar govorijo o resnih stvareh.

Darja Dominkuš