16. 1. Premiera krstne uprizoritve igre Daneta Zajca Voranc, poetične drame, katere poglavitna »gradbena« prvina so bolj podobe in manj dramsko dejanje, osebe pa govorijo v jeziku poezije (deloma v verzu); režiser Mile Korun besedilo »ugledališči«, ne da bi zanemaril njegovo liričnost, in skupaj z igralci, ki se ob posameznih, individualizirano oblikovanih vlogah uglasijo v enotni ansambelski igri, ustvari – z besedami recenzentke Rape Šuklje – »doživetje sezone«, »dosežek, ki se gledališču posreči v zlatem trenutku«. V presežnikih se izraža tudi večina drugih recenzentov, uprizoritev pa je kljub slovenskim specifičnostim naklonjeno sprejeta tudi drugod po Jugoslaviji (povabljena je mdr. na festivale v Sarajevo – osvoji 7 nagrad –, v Novi Sad in Dubrovnik). Na 15. BS 1980 je razglašena za najboljšo.

6. 3. Premiera uprizoritve Shakespearove igre Milo za drago; režira gost iz Zagreba, učenec Branka Gavelle Georgij Paro, ki je s svojo postavitvijo Ibsenovega Malega Eyolfa preteklo sezono v Drami vzbudil pozornost ne le ljubljanske, temveč tudi ruske, gruzijske in dunajske publike. Uprizoritev Milega za drago, tega med shakespearologi ne prav cenjenega dela, se posreči na več ravneh, zlasti na interpretacijski, z – povzemam jedrnato oznako recenzenta Igorja Mrduljaša – erotizacijo politike oziroma s politizacijo erosa. Kljub jasno izraženima režiserjevi viziji in poetiki ima dovolj prostora tudi igralska imaginacija, to pa je pomembno predvsem zato, ker je avtorski režiserski pristop v tem času še zmeraj razumljen kot ogrožanje igralčeve ustvarjalnosti.

17. 10. Premiera uprizoritve »drame v petih dejanjih« Ivana Cankarja Hlapci, r. Mile Korun; tehtnost repertoarne odločitve je podkrepljena z mini simpozijem o »stanju slovenske zavesti v odnosu do Hlapcev«, ki ga gledališče organizira na začetku študija in objavi prispevke razpravljavcev v gledališkem listu. Uprizoritev, ki z nekaj črtami in preureditvijo nekaterih prizorov, s kongenialno scenografsko rešitvijo (Meta Hočevar) in radikalno interpretacijo petega dejanja izostri avtorjevo misel, doživi naklonjen odziv tako kritiške kot večine siceršnje publike. Besedilo režira hkrati Dušan Jovanović v MGL in tudi ta uprizoritev nosi pečat njegovega avtorskega branja; to sproži silovito polemiko (pisma bralcev, okrogle mize, TV-oddaje), ki artikulira že dve desetletji latentno konfliktnost stališč o razmerju med literaturo in gledališčem ter pomeni odločilen korak k avtonomizaciji gledališča. Obe uprizoritvi sta po odločitvi selektorja (»usklajevalca tekmovalnega programa«) Andreja Inkreta uvrščeni v tekmovalni program 16. BS 1981, Dramina je razglašena za najboljšo.

21. 12. V spodnji dvorani SMG premiera uprizoritve Missa in a minor s podnaslovom »De re publica et de rebus novis. O rečeh države in revolucije. Po motivih novele Danila Kiša ›Grobnica za Borisa Davidoviča‹«; avtor uprizorjenega besedila (montaže odlomkov iz omenjene novele, političnih razglasov Lenina, Trockega in Proudhona, anarhističnih manifestov Mihaila Bakunina, Pjotra Kropotkina, Errica Malateste in drugih ter citatov iz Shakespearovega Hamleta v izvirniku in v prevodu Borisa Pasternaka) in režiser je Ljubiša Ristić. SMG, ki ga tedaj umetniško vodi Dušan Jovanović ob pomoči dramaturga Marka Slodnjaka in režiserja Janeza Pipana, krene s to uprizoritvijo po poti, ki so jo napovedale že Žrtve mod bum-bum in ki popelje to gledališče vsaj za deset let v vrh slovenskih in jugoslovanskih teatrov.

21. 9. Naloge ravnatelja ljubljanske Drame prevzame kot vršilec dolžnosti igralec Marjan Hlastec; delo opravlja do 9. 11. 1982.

23. 10. V sodelovanju z Lutkovnim gledališčem Jože Pengov Ljubljana premiera krstne uprizoritve igre Daneta Zajca Mlada Breda, r. Helena Zajc; posebnost uprizoritve je, da igralci ne le igrajo, temveč hkrati tudi upravljajo ogromne lutke – to jim prinese prvo tovrstno izkušnjo, Zajčevo dramsko poezijo pa dopolni z likovno. Lutke je oblikoval z elementi svoje značilne figuralike slikar Jože Ciuha.

22. 1. Premiera krstne uprizoritve preroške igre o gluhi lozi t. i. demokracije Disident Arnož in njegovi, r. Zvone Šedlbauer, dramskega prvenca pisatelja Draga Jančarja; avtor – podobno kot v svojem prebojnem romanu Galjot, objavljenem 1978 – postavi dogajanje v zgodovinski okvir, ki ga razumevanja metajezika vešči bralec ali gledalec hitro prepozna kot sliko svojega sveta, vprašanja, ki zaposlujejo glavnega junaka – naslonjenega na realno osebo verskega in družbenega reformatorja iz sredine 19. stoletja, »izobčenca po svoji volji« in nekakšnega proto-disidenta Andreja Smolnikarja –, pa kot vprašanja, ki zaposlujejo sodobnega kritičnega intelektualca. Besedilo in uprizoritev nastaneta v času, ko lahko gledališče računa na gledalca, ki zna brati med vrsticami, zaznati skriti pomen in dešifrirati metaforo; tovrstno tihotapstvo ni seveda nič novega, nasprotno, umetnost – zlasti gledališka, saj je neposredna komunikacija s publiko njen specifični privilegij – ga za sporočanje subverzivne vsebine uporabi zmeraj, kadar ji grozi formalna ali neformalna cenzura. Že čez tri leta poimenuje isti avtor dve dramski osebi svoje naslednje igre, Velikega briljantnega valčka, ki sta očitno tajna policista, »izvedenca za metafore«.

Septembra Dograjena je glavnina novega kulturnega in kongresnega centra v središču Ljubljane, Cankarjevega doma (CD), po načrtih arhitekta Edvarda Ravnikarja s sodelavci: končane so 4 glavne dvorane (največja, Gallusova, čez 2 leti). Za slovenska gledališča pomenijo novi odri potencialne skupne uprizoritve in dodatno možnost za gostovanja; predvsem pa lahko zdaj Ljubljana gosti uprizoritve, ki zahtevajo večje dimenzije in boljšo opremljenost prizorišča. Gradnjo financirajo R Slovenija, ljubljanske občine, 2 zavoda, 4 podjetja in samoprispevek; program delno financira Ministrstvo za kulturo.

10. 11. Naloge ravnatelja ljubljanske Drame prevzame kot vršilec dolžnosti igralec Andrej Kurent; delo opravlja do 30. 6. 1983.

1. 7. Za ravnatelja ljubljanske Drame imenovan dramaturg Igor Lampret, dotlej vodja gledališkega in filmskega programa v Cankarjeven domu v Ljubljani (CD); ostane do 30. 6. 1987.

27. 9. Premiera uprizoritve »žalostne komedije o agrarnem« Moj ata, socialistični kulak, r. Jože Babič, prvega v ljiubljanski Drami uprizorjenega dela uveljavljenega komediografa Toneta Partljiča, ki igro gradi z zanesljivim čutom za kombinacijo komedijskih in liričnih prvin – s tem doseže tehtnost in globino, ne da bi obtežil dramsko dejanje. Avtor dobi za Kulaka, ki še vedno velja za njegovo najboljše dramsko delo, tako nagrado Slavka Gruma 1984 kot nagrado Sterijevega mesta 1984 za besedilo, pozneje pa ga predela še v filmski scenarij, po katerem Matjaž Klopčič posname celovečerni film (1987) s skoraj enako igralsko zasedbo kot v dramski uprizoritvi. Igra obravnava tudi za posameznika boleče posledice resolucije informbiroja; Partljič prvi v komedijskem žanru obdela snov, ki je z velikim časovnim zamikom, previdno in postopoma postajala »dovoljena« v javnosti, zgodovinopisju in umetniških delih. Dramina uprizoritev je izjemno uspešna, o tem pričajo njena dolgoživost (3 sezone), 130 ponovitev, udeležba na festivalih in številne nagrade (zlasti igralcu naslovne vloge Poldetu Bibiču); njena posebnost je tudi konceptualno utemeljena govorna podoba v stiliziranem štajerskem narečju, za katero se odloči lektorica Nada Šumi in ki se – po besedah recenzenta Aleša Bergerja – v izvedbi »ni izteklo v poceni burkaštvo iz ljubljanskih vicev, ampak je komičnost pripetljajev le podpiralo, ne da bi jim pri tem dajalo izključno lokalno veljavo«.

30. 10. V Mali Drami premiera igre Heinerja Müllerja Kvartet »po motivih Nevarnih razmerij Choderlosa de Laclosa«, r. Eduard Miler, ki v ljubljanski Drami režira prvič in za katerega je ta projekt začetek dolgoletnega plodnega sodelovanja s tem gledališčem; po zaslugi razmeroma novega (1980), po merilih klasične dramaturgije nekonvencionalno napisanega besedila, glasbe – takrat provokativne – skupine Laibach, predvsem pa intenzivne, a po uporabi zunanjih izrazil do skrajnosti zreducirane igre Ive Zupančič in Danila Benedičiča se Milerju – po besedah recenzenta Matjaža Potokarja – »z neverjetnim posluhom za trenutni subkulturni in kulturni utrip na Slovenskem« posreči ustvariti uprizoritev »za gledališke in literarne sladokusce«, Marinka Poštrak pa svojo oceno sklene: »Zanimivo, da se je stilno, idejno-estetsko tako intenzivna in alternativna predstava pojavila prav znotraj institucije same.«

8. 2. V počastitev slovenskega kulturnega praznika v Mali Drami premiera Korespondence z družino, pisem političnega pregnanca, Prešernovega poljskega prijatelja in zbiralca slovenskih ljudskih pesmi Emila Korytka, ki jih je izbral Marko Slodnjak, za uprizoritev pa pripravila in z zapiski iz policijskega arhiva dopolnila dramaturginja Darja Dominkuš; v želji, da bi Korytkova situacija, kakor jo je smel sporočati v pismih iz Ljubljane svojim na Poljsko, zaživela v avtentičnem ambientu, režiser Jože Babič ob pomoči scenografa Nika Matula preobrazi Malo Dramo v kavarno iz prve polovice 19. stoletja, ki obkroža korespondentovo utesnjeno sobico in v kateri publika ob čaju in svežih minjonih »igra« goste. Korytka sijajno upodobi uveljavljajoči se Igor Samobor.

20. 12. Premiera prve slovenske uprizoritve enodejanke Bertolta Brechta Malomeščanska svatba; z uprizoritvijo, ki postane uspešnica (124 ponovitev) in ki v koncentričnih krogih osvaja strokovno (prejme številne pomembne nagrade) in laično publiko na gostovanjih in festivalih v Sloveniji, Jugoslaviji in Evropi, odpotuje Drama 1990 prvič v svoji zgodovini tudi na drugo celino, na mednarodni gledališki festival v Seulu.

8. 2. V Veliki (zdaj Gallusovi) dvorani CD premiera »retrogardističnega dogodka« Gledališča sester Scipiona Nasice in drugih skupin Neue Slowenische Kunst (Irwin, Laibach) Krst pod Triglavom, prve slovenske uprizoritve na tem odru (prva gledališka predstava na tem odru je gostovanje dunajskega Serapionstheatra aprila 1985 z uprizoritvijo Double & Paradise); v skladu z možnostmi, ki jih nudi oprema odra, je Krst pod Triglavom, r. Dragan Živadinov, ne le estetski, temveč tudi tehnološki dosežek in naznanja potencialno novo poglavje v razvoju slovenskega gledališča.

1. 7. Naloge ravnatelja ljubljanske Drame že drugič prevzame kot vršilec dolžnosti Andrej Kurent; delo opravlja do 31. 3. 1988.

Poleti Po projektu arhitekta Vladislava Sedeja prenovijo zunanjščino starejšega dela stavbe: na osnovi sondiranja in primerjalnih analiz se konservator dr. Uroš Lubej odloči za hladno zeleno barvo pročelij, prizidki pa ohranijo grob okrasto toniran omet.

1. 3. Za umetniškega vodjo ljubljanske Drame je imenovan pisatelj, dramatik in režiser Andrej Hieng; na tem mestu ostane do 29. 6. 1990.

1. 4. Za ravnatelja ljubljanske Drame je imenovan Marko Gorjanc; na tem mestu ostane do 31. 12. 1992.

21. 2. Premiera krstne uprizoritve »celovečerne enodejanke« Dušana Jovanovića Zid, jezero, r. avtor; uprizoritev je uvrščena v tekmovalni program 24. BS 1989 in je razglašena je za najboljšo, in v tekmovalni program 35. Sterijinega pozorja 1990; jeseni 1989 je povabljena tudi v Mehiko, na 17. Cervantesov mednarodni festival Festival Internacional Cervantino v Guanajuatu ter na gostovanje v Querétaro in v Ciudad de Mexico, kar je prvič v zgodovini Drame, da gre gostovat čez Atlantik.

19. 12. Premiera uprizoritve »farse« Mein Kampf, r. Žarko Petan, prve slovenske uprizoritve dela Georgea Taborija, ki tedaj živi na Dunaju in si v Ljubljani februarja 1990 na povabilo ljubljanske Drame ogleda postavitev svoje nove (1987) igre ter je osrednji gost javnega pogovora, ki ga z njim, umetniškim vodjo Andrejem Hiengom, prevajalcem Ladom Kraljem, režiserjem, dramaturginjo uprizoritve Darjo Dominkuš in igralci glavnih vlog Ivom Banom, Alešem Valičem in Sašo Pavček moderira Sandi Čolnik.