Dostopnost
Search
Close this search box.

Kronologija

Kronologijo je sestavila in jo dopolnjuje Mojca Kranjc.

Poleti Po načrtih arhitekta Dušana Medveda prenovijo dvorano in namestijo sedeže v del parterja, kjer so bila stojišča, ter odstranijo dijaško stojišče na galeriji in že prej močno predelano cesarsko ložo v nadstropju.

25. 12. Premiera »drame v treh dejanjih« Dominika Smoleta Antigona, r. Slavko Jan, potem ko jo 8. 4. krstno uprizori Oder 57, r. Franci Križaj, za njim mariborska Drama, r. Miran Herzog p. 5. 11.; uprizoritev ljubljanske Drame je povabljena na festival 6. Sterijino pozorje 1961 in dobi 4 nagrade: 2 igralski (Jurij Souček za Kreona in Ali Raner za Paža), nagrado za najboljšo sodobno domačo dramo in za scenografijo (Drago Tršar); nenavadnost postavitve je, da nastopi v glavni vlogi Kreona isti igralec kot na Odru 57 – Souček; tudi Teiresiasa, tako kot v krstni uprizoritvi, igra Branko Miklavc, a v alternaciji s Stanetom Severjem, Dušan Škedl pa poleg Stražnika na Odru 57 oblikuje še Glasnika v Drami.

14. 1. V Eksperimentalnem gledališču premiera prvega dela Samuela Becketta v slovenščini, Konec igre, r. Balbina Battelino Baranovič (v Repertoarju slovenskih gledališč napačen datum: 19. 12. 1960). Prvo Beckettovo delo v Drami čez 7 let, Čakajoč na Godota, r. F. Jamnik, p. 13. 1. 1968.

5. 6. Gledališki svet SNG v Ljubljani pod vodstvom predsednika, partizanskega komisarja in literarnega zgodovinarja, pozneje predavatelja na Filozofski fakulteti Dušana Pirjevca sprejme odstop ravnatelja Drame Slavka Jana, podan 1. 6., in imenuje za vršilca dolžnosti ravnatelja dramaturga Drame Lojzeta Filipiča, ki opravlja funkcijo do 30. 9. in ki kot dramaturg ostane v Drami do 31. 8. 1962, ko odide v MGL in prevzame tam mesto direktorja, umetniškega vodje in dramaturga.

1. 10. Kot ravnatelj ljubljanske Drame nastopi literarni in gledališki kritik, nosilec partizanske spomenice 1941 Bojan Štih; ostane do 31. 7. 1969. Njegov prihod sproži t. i. aktualizacijo in modernizacijo Drame; v sodobno svetovno dramsko produkcijo naravnani repertoar in iskanje ustreznega igralskega in režiserskega izraza povzročata čedalje globljo polarizacijo (zlasti) kritiškega dela publike, hkrati pa Dramo postavljata v središče kulturnega, če ne – zaradi izrednega interesa, ki ji ga izkazuje politika – kar družbenega dogajanja.

Za dnevnik Delo začne pisati recenzije uprizoritev ljubljanske Drame nekdanji dramaturg te ustanove, ki je medtem postal politično vplivna oseba v jugoslovanski in predvsem slovenski kulturi, prvi predsednik prezidija ljudske skupščine SR Slovenije in nosilec najvišjih odlikovanj, tedaj pa predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Josip Vidmar. Polde Bibič v Izgonu, knjigi o t. i. Štihovem obdobju v Drami, domneva, »da je šlo za politični boj med takratnima nasprotujočima si partijskima strujama – na eni strani Kardeljevo in Ziherlovo strogo konservativno, sem je sodil Vidmar, na drugi strani pa Kraigherjevo mehko liberalistično, ki je Štiha postavila za ravnatelja Drame«. Pisanje recenzij Vidmar opusti, ko je za ravnatelja Drame imenovan »človek trde partijske linije« Janez Šenk.

12. 12. Premiera Afere Primoža Kozaka, r. France Jamnik, potem ko jo 20. 3. krstno uprizori Oder 57, r. Franci Križaj; dramska uprizoritev je povabljena na festival 7. Sterijino pozorje 1962 in dobi 3 nagrade: 2 igralski – Rudi Kosmač za Marcela in Lojze Rozman za Simona – in Janez Lenassi za scenografijo; nagrajen naj bi bil tudi Kozak, a zaradi politične intervencije ni (tisto leto nagrada za sodobno domačo dramo potem ni podeljena); nenavadnost postavitve je – enako kot že pri Smoletovi Antigoni leto poprej –, da v vlogah Jeremije in Simona nastopita ista igralca kot v krstni uprizoritvi, Jurij Souček in Lojze Rozman, Danilo Benedičič pa poleg Mateja na Odru 57 oblikuje v Drami še Kristijana.

13. 3. Premiera »komedije v dveh dejanjih« Féliciena Marceauja Jajce, daleč najuspešnejše od štirih uprizoritev, ki jih v Drami po skoraj desetletnem premoru režira tako zelo zaželeni Bojan Stupica; njegova postavitev je kljub lahkotnejšemu žanru besedila dognana in vznemirljiva, še več, uvrsti se med emblematične tega obdobja.

16. 1. Premiera »komedije v dveh dejanjih« Friedricha Dürrenmatta Fiziki, r. Aandrej Hieng; uprizoritev – v kateri izrazito preseneti predvsem dotedanja oblikovalka romantičnih, liričnih vlog Štefka Drolc, ki ustvari »lik blazne možače, satanistične beštije« – je še ena od uspešno realiziranih znanilk novega, modernejšega načina igranja.

19. 1. Premiera »igre v enem dejanju« Edwarda Albeeja Ameriški sen, r. Žarko Petan, prva v okviru t. i. Komornega odra ljubljanske Drame, uprizorjena pa je v Viteški dvorani Križank, na dotlej že uveljavljenem prizorišču eksperimentalnih skupin.Vsebinsko in strukturno je uprizoritev zametek Male Drame, ki pod Petanovim vodstvom začne program čez poldrugo leto, aprila 1965, a dokler ne dobi lastnega odra v novem prizidku Drame (1967), deluje v Križankah. Dodatna posebnost je, da se z vlogo Mame začne zrelo obdobje Duše Počkaj, katere ustvarjalnost se razmahne in zraste do evropske kvalitete, ki ji jo priznavajo kritiki doma in na tujem; kot Mlad fant pa se v prvi pomembnejši vlogi v Drami izkaže Tone Slodnjak, uveljavljajoči se predstavnik »odtujenega, ironičnega, nevživetega, ostrega, grotesknega, eksperimentalnega« načina igranja.

16. 4. Premiera »igre v treh dejanjih« Brendana Behana Talec, r. Mile Korun, izjemno uspešne uprizoritve, ki obvelja za »znanilko novega časa« in v kateri se celo realistični, mimetični ustvarjalec, kakršen je Stane Sever, po igralskem izrazu popolnoma zlije z novimi tokovi.

1. 10. Za dramaturga ljubljanske Drame imenovan prevajalec in publicist Janez Negro, v Parizu izšolani romanist in diplomat, po vojni mdr. sodelavec jugoslovanske tiskovne agencije Tanjug in sekretar na kulturnem oddelku jugoslovanske ambasade v Parizu; v Drami ostane do upokojitve 1977, že upokojen pa do 1982 dela kot svétnik – vodja dramaturške službe Drame.

4. 10. Premiera »igre v štirih dejanjih« Alberta Camusa Kaligula, r. Andrej Hieng; četudi ni prva uprizoritev Camusa na Slovenskem (prva le v ljubljanski Drami), dvigne veliko prahu, saj del političnega vodstva predstavnika eksistencializma še zmeraj anatemizira; sproži burne polemike in spodbudi celó okroglo mizo na TV. Kopja se lomijo zlasti na ideološkem polju in med Prešernovimi nagrajenci 1964 sta Štefka Drolc, ki dobi Prešernovo nagrado tudi za vlogo Kesonije, in Andrej Kurent, ki dobi nagrado Prešernovega sklada tudi za vlogo Kaligule.

Pozno jeseni Izjemno uspešna turneja Drame na Poljskem (Varšava, Torunj, Bidgošč) s štirimi uprizoritvami, med katerimi je sprva načrtovan Talec, a ga poljska vlada odkloni, ker naj bi, domneva Polde Bibič v Izgonu, »bridko uporniška podoba irsko-angleških odnosov po mnenju poljskih dušebrižnikov preveč spominjala na poljsko-sovjetske odnose in vznemirjala Rusom sovražno poljsko občinstvo«.

1. 2. Premiera igre Premiera igre Edwarda Albeeja Kdo se boji Virginije Woolf, r. Mile Korun; uprizoritev se uvrsti med najvišje dosežke slovenskega gledališča, v spomin pa se zapiše zaradi izrazitega premika v igralskem slogu (kritika ga opredeli kot »groteskni neorealizem«). Tudi pri publiki ima sijajen uspeh (73 ponovitev), ki ga napove že odziv na premieri. Recenzent Vladimir Bartol: »po prvem dejanju osuplost, po drugem odobravanje in radovednost, po tretjem vrsta burnih aplavzov«.

28. 2. Premiera krstne uprizoritve »drame v treh dejanjih« Ivana Potrča Na hudi dan si zmerom sam, r. France Jamnik, ob kateri prvič izide gledališki list z integralnim besedilom uprizorjenega dela; to se v času ravnateljstva Bojana Štiha, torej do 1969, ponovi še petkrat, praviloma (a ne povsem dosledno) ob krstnih uprizoritvah na velikem odru. Sistematično začnejo v tej publikaciji izhajati dramska besedila slovenskih avtorjev in prevodi del tujih konec 1994, malo pozneje pa začnejo polagoma slediti zgledu ljubljanske Drame druga slovenska dramska gledališča, tako da v nepolni četrtini stoletja nastane impresivna zbirka dramskih del, večinoma v višji nakladi kot subvencionirana – izvirna in prevedena – prozna in pesniška dela.

28. 4. Premiera »tragedije v petih dejanjih« Williama Shakespeara Kralj Lear; režiser Mile Korun koncipira uprizoritev naslanjaje se na radikalno nove interpretacije Shakespearovih dram, ki jih ravno takrat začenja objavljati poljski shakespearolog Jan Kott – njegova knjiga Eseji o Shakespearu oziroma Shakespeare, naš sodobnik izide v slovenščini 1964, torej 2 leti za izvirnikom in dokaže, da je mogoče tudi na podlagi klasičnih dramskih del ustvarjati aktualno, kritično, angažirano gledališče, kakršno želi iz ljubljanske Drame narediti ravnatelj Bojan Štih. Stane Sever kot Lear oblikuje eno svojih najboljših vlog. Čez tri leta, aprila 1967, gostuje uprizoritev v znamenitem gledališču Piccolo Teatro di Milano, septembra pa še v selekciji prvega festivala Bitef v Beogradu in kot edina jugoslovanska – če ne štejemo obvezne udeleženke, zmagovalke 12. Sterijinega pozorja 1967, ki je tisto leto Nušićev Pokojnik Dramskega teatra Skopje, r. Ljubiša Georgievski – med drugimi tekmuje s Sofoklovo in Brechtovo Antigono, r. Judith Malina, Living Theatre, New York, in Calderónovim Stanovitnim princem, r. Jerzy Grotowski, Teatr Laboratorium, Vroclav.

31. 5. Na Odru 57 premiera »dramskega feljtona v dveh delih« Marjana Rožanca Topla greda, r. Andrej Stojan, ki jo orkestrirano prekinejo politično organizirani gledalci iz delovnega kolektiva Agrokombinat iz Grosuplja – predstava je odpovedana, oblasti sodno prepovedo besedilo in zaplenijo vse dosegljive izvode rokopisa, nazadnje pa Oder 57 preneha delovati. Andrej Inkret, dramaturg uprizoritve, s časovne distance povzame: »[B]ilo je več kot očitno, da gre za politični obračun, ki daleč presega okvire kakršnekoli običajne gledališke produkcije, čeprav je zadeval seveda tudi njo. Predstava Rožančevega ›dramskega feljtona‹ je pri tem prišla kot nalašč, saj je na dovolj provokativen način uprizarjala aktualno politično problematiko, uprizarjala pa jo je neposredno iz tistega intelektualnega konteksta, ki je bil prav takrat deležen najhujših političnih napadov in ki je le malo prej doživel tudi oficialno anatemo.« (Mišljena je ukinitev revije Perspektive.)

Po novem statutu mora biti predsednik gledališkega sveta SNG član SNG, zato nadomesti Dušana Pirjevca skladatelj Demetrij Žebre, dirigent v Operi.

Decembra Začetek prenove stavbe; načrti Dušana Medveda so zaradi gospodarske reforme, ki zmanjša sredstva za investicije, realizirani le delno: dozidana sta večja funkcionalna prizidka na bočnih straneh odrskega stolpa oziroma masiven prečni trakt v zadnjem delu stavbe, v katerem dobijo prostore zaodrje, priročno skladišče kulis, garderobe s tuši, maskirnica, vadbene sobe, arhiv, uprava in – v tretjem nadstropju – mali oder. Gradnja je končana 1967, ob 100. obletnici ustanovitve ljubljanskega Dramatičnega društva.

11. 4. V Viteški dvorani Križank premiera »psevdoklasične tragifarse v ponarejeni francoski maniri« Arthurja Leeja Kopita Oh očka, ubogi očka, mama te je obesila v omaro in meni je tako hudo …, r. Žarko Petan, izredno osvežujoče in uspešne postavitve ter prve »uradne«, otvoritvene uprizoritve Male Drame, novega odra, uvedenega z namenom, da naravno dopolni program Drame z uprizarjanjem del s komorno zasedbo tako iz klasičnega kot iz modernega in eksperimentalnega dramskega repertoarja. Za ta program Drama sprva ne dobiva namenskih sredstev, tako da ga mora financirati iz lastnih, kdaj pa kdaj celo iz fonda za plače zaposlenih, zato mu ne enkrat grozi ukinitev, tudi še potem, ko dobi »svoj« oder (1967). Mala Drama deluje v naslednjih desetletjih bolj ali manj v duhu prvotnega koncepta in si pridobi širok krog lastne publike, ki se ne prekriva nujno z »velikoodrsko«. Število premier ni stalno, sprva povprečno dve na sezono, v zadnjem času štiri; Mala Drama v nasprotju z velikim odrom zelo dolgo ni del abonmajskega sistema in to prinese nekaterim uprizoritvam izjemno dolgo življenje, drugim pa kruto spoznanje o lastni nevznemirljivosti.

15. 5. Premiera »farse v treh dejanjih« Ivana Cankarja Pohujšanje v dolini šentflorjanski, r. Mile Korun, uprizoritve, ki – bržkone zaradi domnevne nedotakljivosti avtorja – do skrajnosti zaostri že nekaj let stopnjujočo se polarizacijo laične in strokovne publike, hkrati pa je nova prelomnica v avtonomizaciji jezika gledališča; odzivi so burni, ljubljanska Drama je s to uprizoritvijo spet – ali še vedno – v središču pozornosti, predmet anket, okroglih miz, tematskih pogovorov in razprav, celo »pisem bralcev«, saj čutijo ljudje neustavljivo potrebo po opredeljevanju. Uprizoritev je kot edina iz Slovenije izbrana v tekmovalni program 11. Sterijinega pozorja 1966 in dobi 5 nagrad, med njimi za najboljšo uprizoritev.

Novembra Ljubljanska Drama odpotuje za mesec dni na turnejo po Poljski (Varšava, Krakov), Slovaški (Bratislava) in Češki (Brno, Plzen, Praga) s štirimi uprizoritvami. Turneja je največji mednarodni uspeh ljubljanske Drame dotlej.

14. 5. Premiera »drame v dveh dejanjih« Petra Weissa Zasledovanje in usmrtitev Jeana Paula Marata v uprizoritvi igralske skupine charentonskega zavetišča po navodilih gospoda de Sada, r. Mile Korun, najznamenitejšega primera t. i. dokumentarne drame, ki sta mu povečali slavo izjemno odmevna krstna uprizoritev berlinskega Schiller Theatra v režiji Konrada Swinarskega, predvsem pa uprizoritev Royal Shakespeare Company v režiji Petra Brooka (obe 1964), ki čez dve leti posname tudi film Marat/Sade (v odrski in filmski različici igra vlogo Charlotte Corday, ki jo v Drami upodobi Duša Počkaj, Glenda Jackson). S svojo postavitvijo Drama 4 večere v oktobru 1968 uspešno gostuje v Rimu, v Teatro delle arti, in naleti na odzive, ki jih pogojuje politična orientacija ocenjevalcev.

17.–22.10. V Mariboru v okviru Mariborske kulturne revije 1966 prvi Teden slovenskih gledališč, za katerega dá prvo pobudo Bojan Štih, udejanji pa ga tedanji ravnatelj mariborske Drame Fran Žižek. Vsakoletno srečanje slovenskih dramskih gledališč se preimenuje v Borštnikovo srečanje (BS) 1970, ko postane festival tudi tekmovalni in priložnost za podeljevanje najvišje igralske nagrade, Borštnikovega prstana – prva dobitnica je članica ansambla ljubljanske Drame Elvira Kralj. Prireditev ima novo ime, Festival Borštnikovo srečanje (FBS), od 2009.

1. 11. Stane Sever po dogovoru z ravnateljem prekine delovno razmerje v ljubljanski Drami in se polno zaposli na AGRFT, v Drami pa še naprej igra (za honorar). Odhoda ne povzročijo umetniški nesporazumi.

11. 11. Premiera krstne uprizoritve »himnične tragedije« Ivana Mraka Marija Tudor, r. Viktor Molka, prve profesionalne izvedbe kateregakoli dela tega plodovitega, a redko uprizarjanega avtorja; v repertoar je očitno uvrščeno na zunanjo pobudo, v naslovni vlogi je zasedena najmočnejša igralka v ansamblu, Duša Počkaj, glasbena oprema pa se naslanja na anglikanske in katoliške korale. Po pričevanju Andreja Hienga je učinek nepričakovano sugestiven, razmeroma veliko število ponovitev pa je posledica predvsem katoliške publike, ki lahko po desetletjih ateističnega režima posluša na osrednjem slovenskem odru liturgični besedo in glasbo. Naslednje leto prejme Mrak nagrado mesta Ljubljana. Nespregledljivi sočasni dogodek je podpis t. i. beograjskega protokola 25. 6., ki formalno sklene večletno diplomatsko dejavnost Socialistične federativne republike Jugoslavije (SFRJ) in Vatikana za ureditev odnosov med državo in Rimskokatoliško cerkvijo v smislu, da bi bile Cerkvi omogočene boljše razmere za njeno delovanje (to se tudi zgodi).

Septembra V Beogradu prvič Bitef (Beograjski mednarodni teatrski festival Beogradski internacionalni teatarski festival s podnaslovom Nove gledališke tendence Nove pozorišne tendencije), ki se verjetno zaradi prizorišča v gledališču Atelje 212 takrat še imenuje Bitef 212. Drama se festivala udeleži s Korunovo postavitvijo Kralja Leara.

5. 10. Začetek slovesnosti ob 100. obletnici ustanovitve ljubljanskega Dramatičnega društva, med drugimi izročitev reda zaslug za narod z zlato zvezdo Drami in Operi SNG, odprtje razstave Temelji slovenskega gledališča, ki jo v Narodnem muzeju pripravi Slovenski gledališki muzej, izid temeljne gledališkozgodovinske publikacije Repertoar slovenskih gledališč (popis premier in obnovitev slovenskih profesionalnih gledališč 1867–1967), ki jo »v počastitev stoletnice Dramatičnega društva« izda Slovenski gledališki muzej in uredi tedanji ravnatelj muzeja Dušan Moravec, in v Drami 6. 10. Hlapci Ivana Cankarja, r. Slavko Jan, slavnostna predstava, ki jo neposredno prenaša TV (premiera naslednji dan).

24. 10. Premiera igre Harolda Pinterja Vrnitev, r. Žarko Petan, prve malodramskega repertoarja v novi dvorani (in tudi prve slovenske uprizoritve Pinterja); četudi Stane Sever kot Max spet oblikuje eno svojih sijajnih vlog, je prav on na čelu tistih, ki ravnatelju Štihu strahovito zamerijo, ko izbere za gostovanje na avstrijskem Koroškem prav to uprizoritev, češ da je škodljivo nihilistična. S to zamero se začne usodni spor med Štihom in Severjem, izvirajoč iz njunih temeljno različnih pogledov na gledališče, njegovo »poslanstvo« in družbeno funkcijo, ki so odločilni tako za koncept vodenja, sestavo repertoarja, gostovalno politiko itn. kot za izbiro sodelavcev, režiserske poetike, igralski slog itn.

21. 2. V zagrebškem časniku Vijesnik u srijedu izide obsežen intervju s Stanetom Severjem (sprašuje Jozo Puljizević), ki zelo vehementno napade vsa slovenska gledališča, razmere in ansambel ljubljanske Drame, predvsem vodstvo; to sproži v naslednjh mesecih plaz javnih polemik, neskončna sestankovanja in razdelitev ansambla na dva tabora, ki si vsak po svoje z raznimi, tudi bizarnimi ukrepi in akcijami prizadevata reševati situacijo, a brez uspeha, nasprotno, ljubljanska Drama kljub Štihovemu odhodu spomladi 1969 zapade v dolgotrajno vodstveno in ustvarjalno krizo, ki se – če upoštevamo nekatere manj spektakularne recidive – polagoma izteče šele z menjavo generacij.

22. 3. Premiera Ajshilove trilogije Oresteia, r. Mile Korun; uprizoritev se navdihuje v obrednem gledališču in – vsaj v naših krajih – izkazuje popolnoma nov pristop k uprizarjanju antične tragedije, v ostrem nasprotju s tedaj še zmeraj uveljavljenim Winckelmannovim pojmovanjem lepote v starogrški umetnosti kot »plemenite preprostosti in tihe veličine«. Polde Bibič, ki upodobi Oresta, še desetletja pozneje meni, da je Korun »z Orestejo prvi v svetovnem gledališču depatetiziral in razgibal statično uprizarjanje neke antične tragedije ter jo približal čutenju človeka dvajsetega stoletja. Luca Ronconi je na podoben način tvegal poskus posodobitve Ajshilove Oresteje 1970, dve leti za Korunom, Peter Stein pa šele 1980, vendar pri postavitvi zbora ni dosegel Korunove inventivnosti. Zares podrl je ›bele stebre‹ pravzaprav samo Korun.« Uprizoritev se kljub nekaterim zavrnitvam (Vidmar jo sprejme!) uvrsti na prvo mesto antologijskih dosežkov slovenskega dramskega gledališča v 20. stoletju.

20. 12. V Mali Drami premiera nove igre (1967) špansko-francoskega avantgardista Fernanda Arrabala Arhitekt in asirski cesar, r. Jurij Souček; uprizoritev, ki je povabljena na – po ugledu drugi najpomembnejši jugoslovanski festival – Festival malih in eksperimentalnih odrov Jugoslavije Festival malih i eksperimentalnih scena Jugoslavije (Mess) 1969 v Sarajevo in je tam zelo naklonjeno sprejeta, mdr. zaslovi zato, ker se na odru v okviru vloge prvič na Slovenskem pojavi nagec (Jurij Souček).

14. 1. Seja gledališkega sveta, ena od številnih maratonskih sej raznih teles, ki obravnavajo problematiko ljubljanske Drame, a za Štiha očitno prelomna, saj po njej zaprosi za razrešitev; najbrž takrat dokončno spozna, da orkestrira njegovo odstranitev z mesta ravnatelja njemu sovražna linija partije, ki ji je pač šlo na roko konceptualno nasprotovanje velikega igralca, tako da ga je lahko, seveda primerno spodbujenega in podprtega z nekaterimi podpihovalci znotraj kolektiva, uporabila kot naivnega izvrševalca svojega načrta pod krinko samoupravljanja. Da je spoznanje pravilno, se izkaže nedolgo po Štihovem odhodu: partiji ni več mar ne Sever ne njegovo »reševanje« slovenskega gledališča. Štihov odstop brez omahovanja sprejmejo vsi pristojni organi; formalno je razrešen konec julija, za vršilca dolžnosti ravnatelja je imenovan Žarko Petan, na tem mestu ostane do 15. 12., ko prevzame vedejevstvo Polde Bibič, ki ostane na tem mestu do 1. 2. 1970.

29. 3. Premiera »igre v treh dejanjih« Rozenkranc in Gildenstern sta mrtva, prve slovenske uprizoritve dela Toma Stopparda, r. Mile Korun; njena posebnost, poleg tega, da je besedilo razmeroma novo (1966), je, da je v isti sezoni uprizorjen tudi Hamlet Williama Shakespeara, ki ga režira isti režiser, in da v večini istoimenskih vlog (Hamlet, Klavdij, Gertruda, Polonij, Ofelija) nastopijo isti igralci.

16. 5. V Mali Drami premiera dogodka Žlahtna plesen Pupilije Ferkeverk, ki ga pod režijskim vodstvom Dušana Jovanovića uprizori najmlajša generacija slovenskih pesnikov, t. i. skupina 442, ki pod tem imenom že nastopi z objavo svojih pesmi v tematski številki revije Problemi decembra 1968, v svojstvu pripravljavke gledališča poezije pa spremeni ime v skupino 443. Uprizoritev ima 5 repriz in je povabljena na mednarodni festival študentskih gledališč v Zagreb. Žlahtna plesen je prva od skupno 4 gledaliških manifestacij skupine, ki pripravi jeseni, r. spet Dušan Jovanović, v Viteški dvorani Križank (tam premiera, pozneje predstave v menzi Študentskega naselja) uprizoritev Pupilija, papa Pupilo pa Pupilčki; ta postane zaradi obrednega zakola kokoši predmet zgražanja in hkrati vsejugoslovanska atrakcija, sčasoma pa pridobi simbolno vrednost t. i. performativnega obrata, točke smrti literarnega gledališča.

7. 10. V Mali Drami premiera krstne uprizoritve »igre« Znamke, nakar še Emilija …, r. Žarko Petan, sploh prve uprizoritve dela Dušana Jovanovića; igra – z besedami Lada Kralja v pregledu povojne slovenske dramatike – »parodično preigrava tloris vohunske zgodbe in uvaja zdrsljivost identitet, pri tem namiguje na razpad zavezujoče ideje in z njo vred policijske države« in z njo stopi na prizorišče eden najmočnejših sodobnih slovenskih dramatikov, čigar poglavitna odlika je, da je z izbiro tem ne le vedno v koraku s časom, temveč da je s svojo dramsko pisavo v koraku tudi s hitro razvijajočim se jezikom gledališča in možnostmi njegovega izraza. Zaradi vsakokratne prilagoditve forme obravnavani temi in uprizoritvenemu potencialu ga kot dramatika ni mogoče uvrstiti v nobeno strujo in se ga je oprijela oznaka »avtonomna cona Dušan Jovanović«. Uprizoritev Znamk je izjemno uspešna (v 2 sezonah 90 ponovitev), povabljena je na festival 10. Mess 1970 v Sarajevo in na njem tudi nagrajena.

Zapri