23. 3. Premiera »igre v treh dejanjih« Vsi moji sinovi, prve slovenske uprizoritve dela Arthurja Millerja, r. Jože Tiran, s katero se začnejo vrata ljubljanske Drame odpirati sodobnim angloameriškim dramatikom.

1. 7. Za ravnatelja Drame, potem ko Slavko Jan odstopi, imenovan Mile Klopčič; na tem mestu ostane do 31. 8. 1955.

Pozno poleti in jeseni Po načrtih arhitekta Josipa Černivca delna adaptacija stavbe, tako da odrski prostor pridobi globino in višino.

16. 2. Premiera »nekaj zasebnih pogovorov v dveh dejanjih z rekviemom« Arthurja Millerja Smrt trgovskega potnika, r. Slavko Jan; uprizoritev, v kateri se srečno ujamejo čar novosti (igra napisana 1949), sodobna tematika, razmeroma klasično napisan tekst (»moderna ameriška tragedija«) in Janov analitični pristop, tako da jo gledališka zgodovina šteje za enega dveh – ob Cankarjevih Hlapcih (1948) – njegovih najodmevnejših režiserskih vrhov. V vlogi trgovskega potnika je zaseden Ivan Cesar, neprekosljiv kot komik in »ljudski igralec«, ki pa se tokrat izkaže tudi v zahtevnejšem žanru in z Lomanom ustvari presežek svoje kariere.

2., 3. 4. V organizaciji zvezne Komisije za kulturne stike s tujino gostuje v Drami pariško gledališče Théâtre national populaire pod vodstvom Jeana Vilarja z Molièrovim Don Juanom in Corneillevim Cidom, v katerem nastopi takrat slavni Gérard Philipe.

19.6. V Viteški dvorani Križank prva premiera Eksperimentalnega gledališča, ki ga na začetku leta ustanovi Balbina Battelino Baranovič, da bi omogočila uprizarjanje del, ki jih institucionalna gledališča ne igrajo. V 12 sezonah pripravi 16 premier (zadnja februarja 1967), med njimi je najznamenitejša uprizoritev Platonovih dialogov Poslednji dnevi Sokrata v njeni režiji, p. 5. 2. 1957, v kateri se dolgoletni član (od 1919!) Drame Lojze Potokar z interpretacijo Sokrata znebi ujetosti v sicer mojstrsko oblikovane, a večno epizodne vloge (pozneje briljira tudi v filmih).

1. 9. Za ravnatelja ljubljanske Drame ponovno imenovan Slavko Jan (ostane do 31. 5. 1961, potem jeseni prevzame naloge rektorja Akademije za igralsko umetnost), za dramaturga pa dotedanji umetniški vodja Mestnega gledališča v Celju Lojze Filipič. Ljubljanska Drama si je dotlej že nakopala očitke kritikov, da je akademsko in celo muzejsko gledališče, odtlej pa postajata čedalje vidnejša odpiranje in dovzetnost za nove, še »nepreverjene« dramske pisave, sodobno evropsko gledališko literaturo in drugačne režiserske poetike. Obdobja Janovega ravnateljstva se sicer oprime oznaka vmesno, v perspektivi pa pomeni tlakovanje poti v estetsko modernizacijo, za katero prihajajo vplivi tudi iz dognanj prvega vala ustanovitev neinstitucionalnih gledališč v Ljubljani. Kot urednik gledališkega lista Filipič tej publikaciji razširi vsebino, tako da ni več vezana zgolj na uprizoritev, ki jo spremlja, temveč postane takorekoč gledališka revija.

Oktobra Ljubljanska Drama razpiše natečaj za izvirno slovensko dramsko delo (dramo, komedijo, mladinsko in otroško igro), natečaj je anonimen, rok za oddajo pa 15. 12. Prispe 46 (!) del. Žirija v sestavi Juš Kozak (književnik in predsednik upravnega odbora SNG), dr. France Koblar (književnik, rektor AIU in član UO SNG), Janko Kos (književnik in član UO SNG), Slavko Jan (direktor Drame), Lojze Filipič (dramaturg v Drami), France Jamnik (stalni režiser v Drami) in Ivan Cesar (igralec v Drami) konec decembra podeli tri nagrade, prvo Potovanju v Koromandijo Dominika Smoleta, drugo Povečevalnemu steklu Jožeta Javorška in tretjo Deliriju Igorja Torkarja; v gledališkem listu januarja 1956 izide obvestilo z naslovom Izprememba repertoarja: »Presenetljivi izid nagradnega natečaja za izvirno slovensko dramsko delo nam narekuje izpremembo objavljenega repertoarja. Iz načrta za drugo polovico sezone bomo umaknili nekatera tuja dela, da bomo lahko še letos seznanili občinstvo z nagrajenimi domačimi dramami. Vrstni red uprizoritev bomo objavljali sproti.« Že 16. 3. 1956 je uprizorjena – čeprav drugouvrščena, je iz tehničnih razlogov na vrsti prva – »farsa v štirih dejanjih« Povečevalno steklo, r. Andrej Hieng, 25. 4. 1956 pa še »igra v treh dejanjih« Potovanje v Koromandijo, r. France Jamnik. A Povečevalno steklo je po šestih predstavah umaknjeno z repertoarja in Filipič v Drami ne razpiše nobenega natečaja več.

Decembra Veljati začne odlok o vodenju kulturnih ustanov, ki narekuje t. i. družbeno upravljanje; v gledališču to praktično pomeni, da odloča o bistvenih vprašanjih poleg upravnega odbora, ki mu načeluje upravnik, in – resda le posvetovalnega – umetniškega sveta tudi t. i. gledališki svet, ki mu predseduje »predstavnik družbe«. V SNG je prvi predsednik tega sveta pomočnik sodnega oddelka pri glavnem štabu Narodnoosvobodilne vojske in Partizanskih odredov Slovenije (NOV in POS), predsednik vojaškega sodišča Cankarjeve brigade, vojaški tožilec višjega vojaškega sodišča pri glavnem štabu NOV in POS, prvi tajnik višjega vojaškega sodišča Jugoslovanske ljudske armade v Beogradu, aktivni častnik JLA in od 1957 član vrhovnega sodišča, pravnik Jože Šegedin. Spomladi naslednje leto izglasuje skupščina tudi odlok o prenosu financiranja kulturnih ustanov na lokalno raven; posledica je ukinjanje gledališč, v primeru SNG pa razdelitev financiranja na republiko in okraj (po ukinitvi okrajev mesto, v primeru SNG občina Ljubljana – Center). Ker je poglavitni motiv sistemskih sprememb – poleg »družbenega upravljanja« – finančna razbremenitev države, okrajem oz. mestom pa že brez te dodatne obveznosti primanjkuje sredstev, se višina dotacij čedalje bolj niža.

29. 3. V Novem Sadu v okviru proslave 150. obletnice rojstva in 100. obletnice smrti priljubljenega srbskega komediografa Jovana Sterije Popovića ustanovljen festival Sterijino pozorje, do 1991 s podnaslovom Jugoslovanske gledališke igre Jugoslovenske pozorišne igre; festival je tekmovalnega značaja, uprizoritve izbere selektor, pogoj pa je, da so nastale po besedilu domačega avtorja. Ljubljanska Drama sodeluje že prvo leto, a zunaj konkurence – z (obnovljenimi) Hlapci Ivana Cankarja, r. Slavko Jan; v prvem obdobju ima Drama skoraj vsako leto v selekciji vsaj eno uprizoritev in prejme tudi precej nagrad. Prvi predsednik festivalskega sveta je Josip Vidmar (do 1981).

1. 7. Prvi od treh večerov (naslednja dva 2. in 3. 7.), ko ljubljanska Drama kot predstavnica Jugoslavije nastopi na 3. Pariškem mednarodnem gledališkem festivalu Festival international d’art dramatique de la ville de Paris (od 1957 Gledališče narodov Théâtre des Nations), z uprizoritvijo Hlapcev Ivana Cankarja v obnovljeni postavitvi Slavka Jana iz 1948. Festival, ki traja dva meseca, ni tekmovalnega značaja, a tamkaj zbrani kritiki sestavijo neuraden seznam najboljših gledališč in na njem se ljubljanska Drama uvrsti na »eno prvih mest«. Neposredna posledica tega uspeha je povabilo na turnejo po Poljski; Drama se odzove spomladi 1957, ko popelje v Lodž in Varšavo poleg Hlapcev enodejanki Arthurja Millerja Spomin na dva ponedeljka in Pogled z mostu, r. Slavko Jan, p. 13. 11. 1956, ter Molièrovi enodejanki Šola za može, r. France Jamnik, p. 16. 11. 1956.

1. 7. V dvorani KUD Ivan Rob na Prulah (stavbe zdaj ni več) prva premiera Odra 57, ki ga spomladi na pobudo študentov Akademioje za igralsko umetnost in Filozofske fakultete ustanovi skupina igralcev, režiserjev, dramatikov in kritikov, ki si želijo gledališče z eksperimentalnim programom in mladimi igralci ter razviti lastni, »neiluzionistični« uprizoritveni slog z izključno »teatrskim, neliterarnim značajem«: »literarni večer« Večer slovenske ljubezenske lirike, izbor pesmi Janko Kos, r. Žarko Petan in Marjan Belina. Gledališče nima svojega ansambla, sodelujejo igralci iz institucionalnih gledališč, večinoma iz ljubljanske Drame. Financirajo ga SR Slovenija, Mesto Ljubljana, Triglav film in Festival Ljubljana (upravitelj prostorov). V nepolnih 8 sezonah pripravi 18 premier (zadnja maja 1964), oz. 19, če štejemo oba naslova v dvojnem večeru, večino v Viteški dvorani Križank; med uprizoritvami je 12 oz. 13 krstnih, tako da se Oder 57 zapiše v zgodovino kot prostor za odločilno uveljavitev mlajšega rodu slovenskih dramatikov.

Novembra Izide Linhartovo izročilo, ki ga ob 200. obletnici rojstva Antona Tomaža Linharta uredi dramaturg Lojze Filipič in založi ljubljanska Drama. Za fotografsko bogato opremljeni zbornik prispeva France Koblar zgodovinski pregled slovenske dramatike, Filip Kumbatovič Kalan pa zgodovinski pregled slovenskega gledališča, v katerem uvede mnogokrat citirani izraz »evropeizacija«, in izbor kronoloških podatkov. Povzetek obeh esejev je preveden v francoščino, ruščino in angleščino.

7. in 10. 1. Z nadnaslovom Eksperimentalna repertoarna skupina Drame SNG premiere »monodrame v treh dejanjih« Freda Dengerja Minuta pred dvanajsto, r. Mile Korun, igra Elvira Kralj, »monoigre« Jacinta Benaventeja in Branka Miklavca Krišpin, r. Viktor Molka, igra Branko Miklavc, in Treh pantomim Branka Miklavca, r. Viktor Molka, nastopa Branko Miklavc; prva v Viteški dvorani Križank, drugi dve, isti večer, v Drami.

21.1. V Viteški dvorani Križank prva premiera Gledališča ad hoc, ki ga leto prej ustanovi članica igralskega ansambla ljubljanske Drame Draga Ahačič, da bi razvila za sodobno dramo tudi sodoben odrski izraz. V 6 letih pripravi 10 premier, vse režira ustanoviteljica. Gledališče nima svojega ansambla, sodelujejo igralci iz institucionalnih gledališč, večinoma iz ljubljanske Drame. Financirata ga SR Slovenija in Mesto Ljubljana.

31. 3. Prva prava gledališka premiera Odra 57, prva v Viteški dvorani Križank in tudi prva slovenska (in jugoslovanska) uprizoritev dela Eugèna Ionesca, »komične drame« Učna ura, r. Žarko Petan; večer bi se moral nadaljevati s premiero »antidrame« Plešasta pevka istega avtorja, r. Janez Čuk, a jo strokovni sosvet (v njem sta tudi Slavko Jan in Lojze Filipič) Festivala Ljubljana (ki upravlja Viteško dvorano) iz ideoloških razlogov zavrne in označi za »obliko čiste blaznosti«, tako da morajo premiero prestaviti časovno (8. 4.) in prostorsko (dvorana na Prulah). Prvo Ionescovo delo v ljubljanski Drami je »drama v treh dejanjih« Nosorogi, r. France Jamnik, p. 23. 6. 1961.

Avgusta Za upravnika SNG Ljubljana imenovan dotedanji dramaturg in v. d. ravnatelja Opere SNG književnik in prevajalec Smiljan Samec; na tem mestu ostane do upokojitve 1965. Zaradi reorganizacije postane funkcija pozneje zgolj adiministrativna, ob razdružitvi Opere in Drame 1992 pa je ukinjena.

17. 10. Premiera »komedije v štirih dejanjih« Ivana Cankarja Za narodov blagor, r. Mile Korun, ki preseneti s povsem novim, izvirnim pogledom na Cankarja. Korun, pozneje profesor za dramsko igro na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, v ljubljanski Drami in v drugih gledališčih sicer dela že nekaj sezon, kot scenograf (pred režijo študira arhitekturo), asistent režije in tudi režiser, z omenjeno postavitvijo pa pomembno opozori nase; v nadaljnjih desetletjih se izkaže kot vztrajen in inovativen raziskovalec Cankarjevih del in režira več interpretacijsko zavezujočih uprizoritev njegovih dram (nekatere tudi po večkrat).

22. 11. Premiera »igre v treh dejanjih« Johna Osborna Ozri se v gnevu! r. France Jamnik; z uporništvom na eni in uprizoritveno svežino na drugi strani, predvsem pa s sugestivnim nastopom nove generacije močnih igralcev – Duše Počkaj, Majde Potokar, Borisa Kralja in Jurija Součka – pritegne zlasti mlado publiko in postane uspešnica.

22. 10. Premiera »igre v treh dejanjih« Dvanajst porotnikov, priredbe filmskega scenarija Reginalda Rosa, ki jo za nemške odre pripravi Horst Budjuhn, r. Slavko Jan; uprizoritev je zelo uspešna (že v prvi sezoni 62 ponovitev) in »gostuje« tudi v veliki porotni dvorani ljubljanskega sodišča, od tam predstavo neposredno prenaša televizija. Po izvirnem scenariju je Sidney Lumet 1957 posnel film Dvanajst jeznih mož, v katerem igra tedaj priljubljeni Henry Fonda.