4. 6. Prvi večer (zadnji: 19. 7.) nastopanja na turneji po »veliki domovini« Jugoslaviji, na katero se v svoji organizaciji – operativno jo vodi podjetna in priljubljena karakterna igralka Polonca Juvan, umetniško Osip Šest –, a s podporo matičnega gledališča poda več kot polovica članov ljubljanske Drame in v 46 dneh odigra 43 predstav 4 uprizoritev, Pohujšanja v dolini šentflorjanski Ivana Cankarja, Vdove Rošlinke Cvetka Golarja, Pustolova pred vrati Milana Begovića in Grožnje Pierra Frondaieja. V dobrih šestih tednih nastopijo v Varaždinu, Zagrebu, Karlovcu, Šibeniku, Splitu, Hvaru (v najstarejšem gledališču na Balkanu), Makarski, Dubrovniku, na Cetinju, v Podgorici, Hercegnovem, Sarajevu, Čačku, Šabcu, Banji Koviljači, Kragujevcu, Skopju, Bitoli in Nišu. Velik podvig, še nepresežen.

28. 12. Premiera »komedije v treh dejanjih« Honoréja Balzaca Mercadet, prve od 8 režij, ki jih v Drami pred drugo svetovno vojno (po vojni še 12) podpiše Branko Gavella, hrvaški doktor filozofije (univerza na Dunaju), pobudnik in režiser zagrebške uprizoritve Cankarjevih Hlapcev 1919, v prvi polovici dvajsetih let ravnatelj Drame HNK, potem ravnatelj Narodnega gledališča v Beogradu, vse do šestojanuarske diktature, ko po ukazu Antona Korošca, ministra v vladi generala Petra Živkovića, ne sme biti več stalno zaposlen v državnih ustanovah. Pogumno dejanje upravnika Župančiča se Drami obrestuje v naslednjih letih, ko se izkaže, da je Gavellovo sodelovanje prelomnega pomena tako za razvoj igralskega ansambla kot za izjemno pozitiven odziv pri strokovni in laični publiki.

26. 2. Premiera »drame v treh dejanjih iz življenja zagrebške patricijske rodbine« Miroslava Krleže Gospoda Glembajevi (1929), r. Branko Gavella, prvi Krležev odrski interpret; uprizoritev velja za enega velikih vzponov ljubljanske Drame in najvišjih vrhov v njeni zgodovini ter za najpomembnejšo med vojnama.

23. 9. Sezono odpre premiera »igre v dveh dejanjih« Dogodek v mestu Gogi, prva uprizoritev dela Slavka Gruma v Drami, z znamenito, avtorjeve didaskalije upoštevajočo, simultano, nadstropno scenografijo Ivana Vavpotiča, r. Osip Šest. Igra je bila 1929 kot druga najboljša nagrajena na natečaju Ministrstva za prosveto v Beogradu. Grum je bil že marca 1929 poslal Dogodek tudi v ljubljansko Dramo, a ni vzbudil zanimanja, tako da ga krstno uprizori mariborska Drama.

17. 9. Premiera krstne uprizoritve »drame iz življenja srednjeveških fevdalcev, katerim so tlačanili naši predniki, v petih dejanjih« Bratka Krefta Celjski grofje, r. Osip Šest; igra, napisana iz odpora do prejšnjih obdelav te teme in z namenom, da razkrije podobo tujih silakov táko, kakršna se kaže iz zornega kota marksističnega proučevanja zgodovine in dialektičnih pogledov na družbeni razvoj, in s katero se Kreft (soustanovitelj Delavskega odra 1928 pod okriljem splošne delavske zveze Svoboda z razpredeno gosto mrežo delavskih odrov, najodločnejše manifestacije delavske zavesti), na odru ljubljanske Drame prvič predstavi kot dramatik, kot režiser pa nekaj dni zatem, 22. 9., z uprizoritvijo »dramatizacije romana Fjodora Mihajloviča Dostojevskega v treh dejanjih« Pjotra Fjodoroviča Krasnopolskega Zločin in kazen. V naslednjih letih se Kreft kljub omejenim možnostim (pri izbiri besedil za avtorja inkriminiranega in 1929 zaplenjenega romana Človek mrtvaških lobanj vodi upravo skrajna previdnost), uveljavi kot režiser z artikulirano režijsko poetiko in nekajkrat doseže tudi uspeh, ki mu ga priznajo z vseh strani.

5. 11. Premiera »veseloigre v treh dejanjih« Carla Zuckmayerja Veseli vinograd, prev. v dolenjščino Matej Šmalc, r. Osip Šest, t. i. nove ljudske igre, velike nemške uspešnice iz sredine dvajsetih let, napisane v robatem, nebrzdanem jeziku, a vseeno čustveno in izrazno intenzivne – to ljubljanska postavitev še dodatno podčrta. Uprizoritev sproži strankarsko obarvano polemiko, ki se sklene z organiziranimi demonstracijami katoliških študentov; primer ponovno zaostri vprašanje strožje gledališke cenzure, ki jo hoče oblast vedno znova uporabiti, včasih celo sklicujoč se na uredbe avstrijskega notranjega ministrstva iz 1850 (!), tudi še potem, ko dobi iz Beograda pojasnilo, da je gledališče po zakonu avtonomna ustanova. Avtonomije je konec 14. 9. 1938, ko ban Dravske banovine dr. Marko Natlačen podpiše Poslovnik gledališkega cenzurnega sveta pri kraljevski banski upravi v Ljubljani in cenzurne komisije v Mariboru.

Maja Razplamti se že nekaj let trajajoča gospodarska kriza – vsem zaposlenim v gledališču znižajo plače za 13 %, dotacija se postopno niža že od 1926 – in kot posledica: umetniška kriza, pa tudi znaten upad obiska.

5. 10. Premiera »komedije v treh dejanjih« Vasilija Vasiljeviča Škvarkina Tuje dete, r. Bojan Stupica, ki je na začetku sezone angažiran kot »kontraktualni režiser in igralec«. Diplomirani arhitekt, učenec sprva Jožeta Plečnika, potem Ivana Vurnika, se je pred 4 leti še kot študent predstavil gledališki publiki z avantgardistično navdahnjeno uprizoritvijo takrat izjemno privlačnega besedila Paula Raynala Grob neznanega junaka, ki jo je na odru Narodnega gledališča – Opere izvedla »teatrska komorna družina Obraznikov« in ki je še dolgo ostala v spominu kot strahovita polomija. Stupica upravnika Župančiča in ravnatelja Drame Golio zdaj prepriča o svojem talentu z dvema uprizoritvama, ki ju spomladi pripravi v mariborski Drami. Prva njegova režija (kakor za vse nadaljnje tudi za to zasnuje scenografijo) v ljubljanski Drami je zelo uspešna in Stupičev prispevek v naslednjih letih (22 režij do 1942, ko je aretiran in interniran v Gonarsu, po vojni še 15) je tako odločilen, da njegova prva uprizoritev pomeni začetek novega obdobja v zgodovini ljubljanske Drame. Posebna je ta postavitev tudi zato, ker sproži zloveščo polemiko med katoliki, na eni strani nepodpisanimi v glasilu študentskega dela Katoliške akcije Straža v viharju, na drugi Francetom Koblarjem, že dolga leta gledališkim recenzentom v Slovencu; v zagovor slednjemu se oglasijo napredni kulturni delavci, a se kmalu izkaže, da je polemika dejansko le povod za obračun katoliške skrajne desnice z nekdanjo »liberalno trdnjavo« in napad na »marksistično-destruktivno tendenco« in »naraščajoči kulturni boljševizem« v Narodnem gledališču.

1. 6. Prvi nastop dotedanjega ljubiteljskega igralca Staneta Severja, po vojni vodilne slovenske igralske osebnosti, profesorja dramske igre in umetniške besede na Akademiji za igralsko umetnost, na odru ljubljanske Drame; član ansambla ostane do 1968, s premorom med vojno, ko je v ilegali, zaporu in internaciji.

11. 12. Premiera »drame v treh dejanjih« Karla Čapka Bela bolezen (krstna uprizoritev januarja v Pragi), r. Ciril Debevec, navidezne utopije, katere osnovna misel je svetovni mir in obsodba nasilja in ki postaja iz dneva v dan manj utopična; Debevec v nasprotju s svojo siceršnjo gledališko poetiko, ki šteje gledališče za svetišče avtonomnih »Lepote, Dobrote in Resnice«, tokrat podčrta politično misel in njegova zasluga je, da aktualnost predstave polni dvorano.

24. 2. Uradnik banske uprave na dan premiere, 15 minut čez poldne, po telefonu obvesti upravnika Župančiča, da ministrstvo za notranje zadeve prepoveduje krstno uprizoritev »dramske kronike iz leta 1573 v petih dejanjih« Bratka Krefta Velika puntarija, r. Bojan Stupica. Bržkone naključje, a v nadaljevanju sezone režirata Stupica in Kreft besedila z naslovi Zadrega nad zadrego, Lopovščine (Kreft) in Izpit za življenje (Stupica). Veliko puntarijo krstno uprizorijo 26. 11. 1938 ljubitelji v Šentpavlu pri Preboldu; v Drami prvič 13. 10. 1946, r. Bojan Stupica.

8. 10. Premiera krstne uprizoritve »drame v štirih dejanjih« Stanka Cajnkarja Potopljeni zvon, r. Ciril Debevec, na prvi pogled osebne tragedije mladega duhovnika, ujetega v spone moralnih dilem in erotične sle, v jedru pa obračun med avtoritarnim krščanstvom in pogledi sodobnega intelektualca.

2. 2. Dvajseto obletnico smrti Ivana Cankarja in igranja v novi hiši zaznamuje Drama z obnovitvijo uprizoritve Hlapcev iz sezone 1934/35, r. Ciril Debevec, in odkritjem doprsnega kipa Ivana Cankarja v preddverju (kipar Nikolaj Pirnat); na slavnostni premieri publika ob aktualno zvenečih replikah aplavdira »na odprti sceni«, po koncu se zastor dvigne 16-krat, sledijo cenzurne črte in prepoved ploskanja, France Koblar odstopi kot član cenzurne komisije, konec sezone pa preneha pisati gledališke ocene; politični diskurz dobi svoje mesto tudi v osrednjem slovenskem gledališču.